Sledila je logična posledica, nakup svojega konja. S tem pa seveda tudi selitev na deželo, saj mestni fant, kot sem, ne more preživeti veliko časa s konji, če zato nima optimalnih pogojev. Zaradi drugačnega načina življenja sem spoznal, da so ljubitelji konj običajno topli ljudje, zabavni in polni zgodb, ki jih doživljajo na konjskem hrbtu. Majhna mešanka Atena, je rasla z mano in jaz z njo. Naučil sem jo vsega, kar sem se kot jahač2 naučil, ona pa me je naučila razumeti konjevo obnašanje in karakter. Odlično sem jo ujahal, predvsem pa spoznal, da v svoji vihravosti in mladostni zagnanosti ne smem pozabiti, da je konj samostojno bitje, s svojo pametjo in čustvi. Še kar nekajkrat sem poizkusil hitrost, tako na endurance progah, kot na terenskem jahanju s prijatelji. Do prvega večjega podviga, galopskih dirk v Krškem.
Dobro organizirana mednarodna dirka v Krškem, je dokončno zapečatila mojo odločitev, kaj bom v življenju počel. S takratnim trenerjem sva pripravljala polno krvno kobilico Krim's Queen, za prvi start dvoletnikov. Opravljala sva kondicijske priprave in hitri trening, kobilica je bila, vsaj po mojem prepričanju, odlično pripravljena. Zato je padla odločitev,da jo v dirki tudi odjaham. Sem pa spoznal, da je trening čisto nekaj drugega kot dirka, saj sem prav kmalu po startu padel in zapravil njeno dobro uvrstitev. Nepoškodovan in trdno odločen, da se bo jahanja galoperjev potrebno dodobra naučiti, saj znanje rekreativnega jahača, kljub ustreznim preizkusom znanja jahanja, ne bo dovolj.
Še istega poletja, torej 2001, sem preživel svoje prve počitnice v trening centru Alag, v Budimpešti, kjer sem pilil svoje znanje jahanja v dirkalnem hlevu trenerja Ribarszkega. Kot 14 letnik, pa vse tja do svojega 16 leta, sem vsake počitnice preživel tam, trener pa me je vedno bolj vključeval v delo z zahtevnejšimi konji. Zgodnje jutranje vstajanje, delo v hlevu, jahanje po pet konj dnevno, so mi utrdile odnos do dela in disciplino Jasno je postajalo, da mi galoperji ležijo, da postajam zrel za delo z njimi.
Leta 2003 sem preko slovenske krovne galopske organizacije TURF, pridobil licenco jockeya-amaterja. Takrat je tudi padla odločitev, da končam svoje formalno šolanje doma in se preselim v Budimpešto. Jeseni sem se preselil v tujino in čisto takoj, s trenerjem in petimi konji,odšel v Baden Baden, jahat treninge nastopajočih konj. Spoznal sem znanega avstrijskega jockeya Jean Pierre Lopeza, ki je bil angažiran za jahanje naših konj v Badnu. Skupaj sva opravljala jutranje treninge, za oskrbo konj sem poskrbel sam.
Ker v tujini dirkalni dnevi zajemajo tudi nekaj dirk jockeyev-amaterjev, se je moja dirkalna pot začela ravno tam. Kot novinec s tujo licenco, nisem bil prav zanimiv za lastnike, saj z mojim jahanjem niso mogli uveljavljati popustov pri teži, ki bi jih pri domačih jahačih lahko. Trenerji namreč jockeye-amaterje angažirajo takrat, ko želijo na konju uveljavljati nižjo težo (-3,5 kg). Zato je bilo kar težko dobiti konja za dirko, pa vendar je šlo. V skupnem seštevku jockeyev-amaterjev sem koncem sezone 2004 dosegel 3. mesto
Sezona 2005 je bila sezona, ki mi je predstavljala odskočno desko za naprej, za vstop v drugačen, svetovni galop. S svojimi nastopi, predvsem pa resnim pristopom k delu, pridnostjo in redom, sem si prislužil zaupanje tako trenerjev kot lastnikov. Seveda s svojim jahanjem nisem bil deležen plačila jezdnine in s tem nikakršnega zaslužka, plačo sem si zaslužil z delom v dirkalnem hlevu čez teden, ob nedeljah sem jahal dirke. Sem pa z jahanjem dirk in dobrimi uvrstitvami, imel možnost opozoriti nase in si s tem zagotoviti pot k profesionalni-plačljivi licenci, jockeya-pripravnika. V skladu s pravili, sem potreboval 10 zmag, in leto 2005 mi je to omogočilo.
Zaradi znanja treniranja galoperjev-skakalcev, mi je trener preskrbel tujo licenco jockeya-skakalca, saj je slovenski TURF ne more, brez priporočila trenerja, za jahanje galopskih dirk z zaprekami. Nastopil sem v vseh razpisanih dirkah in se odlično uvrstil. Dve zmagi in eno drugo, ter eno peto mesto, sta mi omogočila osvojiti naslov madžarskega šampiona jockeyev-skakalcev, šest zmag v amaterski konkurenci pa naslov mađarskega šampiona jockeya-amaterja. Prvič v zgodovini madžarskega dirkanja je en jahač osvojil oba naslova, pri rosnih 18 letih. In igrala je slovenska himna.
Dosežki na Madžarskem so mi odprli pot v Italijo. Preizkusiti sem želel delo in dirkanje v galopsko razvitejši deželi, eni izmed evropskih galopskih prestolnic, zato sem se preselil v Piso. Delo v dirkalnem hlevu trenerja Giorgia Beninija, mi je postreglo z veliko še ne osvojenih znanj, ki mi še danes pomagajo pri svojem delu.
Dodobra sem spoznal, da agresija pri dirkalnih konjih ni sprejemljiva, da je jahač tisti, ki naj bi na potrpežljiv način, konja naučil tega, kar od njega želi. Je že res, da konji radi tečejo, ampak da pravilno tečejo in razporejajo svoje moči, jih je pa treba naučiti. Saj tudi ljudje znamo teči, pa zato nismo vsi izvrstni atleti. Pravilno delo, pravilna prehrana in s tem uravnotežena količina obremenitev v delu, so tisto, kar pelje do končnega uspeha.
In ravno zaradi takega pristopa k delu, sem se tudi v Italiji lahko preizkusil v dirkanju dirk, rezerviranih za jockeye-amaterje. Svoj prvi nastop sem okronal z zmago, vrata so se mi odprla tudi v jahanju za druge trenerje. Kot lastnik tuje licence, sem lahko nastopil trinajstkrat, zabeležil sem dve zmagi. Dirkal sem v Milanu, Pisi, Firenzah, Vareseju, Livornu in Grosseti,prav tako pa tudi prvič, za slovenskega trenerja J. Skoka, nastopil v Pisi, s konjem Petriot, ter osvojil drugo mesto zanj.
Koncem sezone 2006, pri 19 letih, sem se odločil preskočiti v profesionalne vode, torej služiti denar z jezdninami in odstotki od doseženih nagradnih skladov. Vedel sicer sem , da odličen jockey nikdar ne bom, saj sem prevelik (179 cm) in posledično ne bom prav dolgo zmogel vzdrževati najnižje teže (57 kg). Pa vendar sem želel v življenju jahati tudi v konkurenci profesionalnih jockey, saj so mi doseženi rezultati to omogočali.
Odločitev za prestop v profesionalne vode in osebni razlogi, so me je spet popeljali nazaj v Budimpešto, preizkusiti se z njihovimi najboljšimi jockeyi. Marsikdo se je spraševal, zakaj nazadujem, saj Madžarska v primerjavi z Italijo ni primerljiva. Vendar sem zaradi poznavanja madžarskega galopa in dirk, ki se jih tam največ odteče, vedel, da edino tam lahko dosežem še kaj v profesionalnem dirkanju. Možnost nastopov v višjih hendikep dirkah, ter s tem posledično večji zaslužek, mi je bil omogočen ravno tam, kjer so me že poznali. Izkupiček je bil dober, glede na to, da je bila konkurenca jahačev velika. Sezono 2007 sem zaključil na 20.mestu.
Vendar moj cilj v dirkalni karieri še ni bil dosežen, seveda sem si v želel dirkati v najpomembnejših dirkah, z visokimi nagradnimi skladi in posledično boljšim zaslužkom. Zato sem pol sezone 2008 tekmoval v Budimpešti, v dirkah največjih nagradnih skladov, ter bil v Lista dirki enkrat drugi in enkrat tretji, v Gd-2 pa četrti. Uspelo mi je doseči tudi največ kar je mogoče, pridobiti zaupanje lastnikov za jahanje najpomembnejše dirke v življenju dirkalnega konja, derby. Svoje 10. mesto v derby-u, kot najmlajši udeleženec madžarskega derbya sploh, štejem za enak uspeh kot uvrstitev legendarnega madžarskega jockeya Kallai Pala na 7. mesto v Kentucky Derbyu v Ameriki. Imeti 56 kg pri moji višini in precej hitrega konja, ki bi letel kot bi se mu zdelo, ni ravno lahko.
Jeseni 2007 sem se prvič odpravil v Anglijo, v skakalni dirkalni hlev znanega angleškega trenerja skakačev, Charlia Mann-a v Lamborn (www.charlimann.com). V štirih mesecih dela pri njih, kot trening jahač, sem izkusil nova znanja, v samem srcu svetovnega treniranja konj za dirkanje galopskih dirk z zaprekami. Naučili so me profesionalizma v galopski industriji, spoznati smisel dirkanja in reje dirkalnih konj, z namenom, vzrediti najhitrejšega.
Z letom 2008 sem zaključil svoje profesionalno dirkanje in se preusmeril v treniranje konj. Trenutno ne čutim več želje po dirkanju kot jockey, saj mi treniranje konj pomeni več, predvsem znanja, ki jih bom kot bodoči trener potreboval celo življenje.
Pri 21 letih sem dognal, da je dirkanje rezervirano za finale, delo ki pa do tja pripelje, pa je moja specialnost. Treniranje konj je vedno bila moja primarna želja in svoja opazovanja sem preusmeril v delo samega treniranja. Z umirjenostjo in prefinjenim pristopom h konju sem si zagotovil mesto med dobrimi delovnimi jahači, tudi v Angliji.
Živim v Newmarketu, Anglija, največjem svetovnem trening centru dirkalnih konj, zibelki svetovnega galopa. Dirkalni hlev svetovno priznanega trenerja Luce Cumanija (www.lucacumani.com), kjer sem zaposlen, mi ponuja odlične možnosti za napredek, saj mi omogoča vse, kar si želim. Spoznavanje naj prestižnejših hipodromov Anglije, delo z nekaterimi najboljšimi jockeyi sveta ( L. Dettori, K. Fallon, J. Spencer) in samozavest, da dobro delam to, kar najbolje znam.
Zastopam mesto enega najboljših trening jahačev v našem hlevu, zaupanje se mi izkazuje tudi s tem, da letos pozimi odhajam v Dubai. Z dvema konjema, ki ju stalno jaham v treningu, se podajam na največji svetovni galopski dogodek, Dubai World Cup. Tri mesece dela s konji tam in trepetanje za čim boljšo uvrstitev mojih varovancev, so stil življenja, ki mi trenutno pomeni največ.
Po uspešnem zaključku Dubai World Carnevala 2010, sem s konjem Drunken Sailor obiskal ZDA, točneje Chicago, kjer smo nastopili na znameniti dirki Arlington Million, ter osvojili solidno 5. mesto.
Kot prvi trening jahač hleva, potujem z našimi naj perspektivnejšimi konji po svetu, tako sem se v sezoni 2010 udeležil tudi Melbourn Cup-a v Avstraliji, kjer je meni zaupan varovanec Manighar zasedel solidno 7. mesto med več kot 20 udeleženci te najprestižnejše handikep dirke na svetu. Dva meseca bivanja v Victoriji Avstralija, spoznavanje novih kultur in druženje z meni enakimi, iz vseh vidnejših svetovnih dirkalnih hlevov so izziv, ki odpira druge dimenzije.
December je mesec, ko sem se zopet selil v Dubai, tokrat že drugič, pod moje roke in »sedalo« pa je bil dodeljen najboljši konj našega hleva, Presvis. Muhast, neskončno inteligenten konj, s katerim je res veliko dela, saj točno ve, kako poskusiti izigrati svojega jahača. Vsak dan »populjene roke« saj vleče kot bik in noče poslušati, kaj želiš od njega. Pa vendar sva po dobrih treh tednih »uskladila« svoje želje, se spoprijateljila in počela točno to, kar se je pričakovalo. In sezona DWC 2010-2011 bo nesporno tista, ki jih nikoli ne bom pozabil niti jaz, niti ljudje, ki me poznajo in imajo opravka z mano. Dirko Dubai Duty Free 2011 z nagradnim skladom 5mio$, je zmagal meni zaupan konj, Presvis. Ogromen uspeh za naš hlev, vse ki v njem delamo, še zlasti zame osebno. Dokazal sem si, da znam delati to kar delam in to na najvišjem nivoju.
Da pa bo krog sklenjen, se s Presvisom udeležujeva tudi dirke Audemars Piguet QEII Cup v Hong Kong in kasneje še v Singapur, na spomladanski azijski repertoar dirk ranga Gr1, kamor Presvis tudi sodi. Sledi povratek v Evropo, kjer se dirkalna sezona z aprilom že začne.